IntroductionBy the Slovenian translator, Alenka Kosic (alenkakozi@gmail.com)Filipu se je že spet razmajala zadnja desna podkev. Tako se je vse skupaj začelo nekega oblačnega dne. Nisem vedela, koga naj za to obtožim, ker v resnici ni bil nihče kriv. Kovaču, Marjanu Levgartu, sem poslala mail, da nočem več videti podkev na svojem konju. Kar tako, iz same živčnosti, ker skozi padajo dol. Odgovor: Ja, njemu podkve res ne pašejo. In sploh se mi ni sanjalo, ne o bosih konji, ne o kakšnem posebnem spodrezovanju kopit, kaj šele o kakšnem naravnem konjeništvu. Vedela sem le, da Filip rabi čevlje, ker je zelo občutljiv. Kovač me je napotil k Mateju I., h kateremu sem si šla ogledati, kako čevlji za konje v resnici zgledajo. Za večno se mi je vtisnilo v spomin: »V Logatcu se pripravlja seminar, če si se odločila za to, je nujno da se prijaviš.« Pri sebi sem razmišljala...Kaj prosim? Za kaj sem se odločila? Jaz? Glede česa?...Saj sem se samo odločila, da svojega konja nikoli več ne bom kovala. Ni mi bilo jasno. In kaj, pač konj brez podkev. Le počasi sem se začela zaedati, da sem ubrala drugo pot. In kmalu se je začelo vse obračati na glavo. Najprej seminar o bosih konjih v Logatcu, čez en teden je prišel Alex Brollo spodrezati Filipa, hkrati sem preizkusila njegovo treless sedlo, uzdo brez žvale in čevlje, kmalu pa sama držim pilo v rokah in nerodno pilim kopita,... In zdaj sem še vedno v velikem blodnjaku. Še vedno se iščem, še vedno iščem. Toda vem kaj iščem. Iščem sebe, tisti najboljši del sebe, iščem pot do miru v sebi in iščem dobro v drugih. Seveda sem človek z vsemi svojimi napakami, storjenimi največkrat iz nevednosti. Toda moč odpuščanja, ki mi jo kaže Filip je nepresegljiva. Sram me je vseh svojih zmot in vsega kar sem mu v teh zmotah krivičnega storila. Posebno zato se hočem zahvaliti vsem, ki me spodbujajo in brez katerih ne bi zmogla. Okrog sebe vidim prijatelje, dobrovoljne ljudi, ki vame zaupajo, prav tako kakor jaz vanje. Okrog sebe čutim ta močan pozitivni naboj množice prijateljev. Skupaj zmoremo, skupaj smo močni. Upam in zaupam. Zahvalila
bi se rada vsem, še
posebej pa kovaču Marjanu Levgartu, Mateju Ivaniču, Urški Markelj,
Sonji Appelt, Alessandru Brollu, Marjorie Smith, vsej ekipi KK
Mandrija, Robertu Lorenconu, Ani Humar in Davidu čermelju, Jeri
Petriček in mojim staršem, kajti ti vsi so moji največji vodniki.
|